Kaj bi mi brez naših sončkov, naše prihodnosti, bodočnosti. Seveda si vsak starš ali skrbnik, rejnik želi le najboljše za svoje sončke (no, vsaj tako bi moralo biti), med drugim najboljšo izobrazbo in s tem prihodnost (no vsaj mantra je taka). Vsekakor pa je prej ali slej potrebno potegniti črto… bolje prej, preden se nam popolnoma zmeša… od naših sončkov.
Torej, sončki so ob prvem valu bili doma oz. se šolali na daljavo od 16. marca do nekje 18. maja (kar “znese” 45 dni) in sedaj so spet na naši “grbi” od 26. oktobra in še danes (kar “znese” 15 dni, ker sem seveda odštel jesenske počitnice). Torej se naša prihodnost šola od doma vse ga skupaj 60 dni oz. letos vsega skupaj do danes 15 dni!
Če kdo ne pozna arabskih števil, pomeni to petnajst dni in odzivi staršev so precej podobni krikom obupa. Enostavno ne zmorejo več, to jih razjeda znotraj in seveda zunaj. Najbolj nor komentar je bil, da se šolajo že eno leto na daljavo, poznana Slovenka se je javno izpostavila, da enostavno ne zmore več, da se ji meša. Še enkrat, tokrat so doma 15 (petnajst) dni!
Ne razumem vas, kot starš vas ne razumem, prosim vas in me razsvetljite; kaj ste razmišljalo, ko ste se odločili za otroke? Da bo vse le “med in mleko”, da bodo že vskočili dedki in babice, ko bo “zagustilo”? Da boste zanje skrbeli le tistih nekaj ur na dan, ostalo je pa tako ali tako šola, pa varstvo, pa razne dejavnosti? Res no, kaj ste mislili?
60 dni vsega skupaj do danes, oz. v letošnjem šolskem letu le 15 dni (do danes) šolanja na daljavo… in vi ne zmorete več?!
Oni enostavno ne zmorejo več po petnajst dneh… otroci bi morali v šolo, to bo izgubljena generacija, brez znanja, socijalnih stikov in socialno omejena… nehajte, prosim vas!
Ta je daleč od izgubljene generacije, smo leta 2020 in na voljo je praktično vsa zadnja tehnologija (ja, res je, so izjeme) od tablic, računalnikov, komunikacijskih orodij in nekje že celo 5G omrežje… optike tudi omenjal ne bom. Če naši starši oz. stari starši niso bili izgubljena generacija, ko so gradili od vojne porušeno domovino, brez modernih orodij (na voljo so bili kramp in lopata), so z izobrazbo, ki je bila na voljo, zgradili temelje gospodarstva, sodobne ekonomije, da lahko mi sedaj tarnamo kako nam je težko. Res me zanima kaj si vaši starši “deep down” mislijo, ko jim tarnate, kako težko je življenje s sončki ob sebi, ko bi pa tej morali biti tam daleč, v šoli.
Sicer pa, v šoli naši nadobudneži pridobivajo snov oz. jim podajajo neko snov, znanje in razgledanost pridobija doma oz. v okolju katerega del so. Res je, niso vsi učitelji taki; so taki, ki se potrudijo in taki, ki jim je vsak dan odveč, a kaj “čjo” drugih služb ni in oni znajo le to, naj se jim sistem prilagaja in generacije… oni se pač ne bodo. No, kakorkoli, smo leta 2020 in v šolanju n daljavo vidimo težavo, ki nas razžira odznotraj in odzunaj in ljudem se meša. Hvala bogu, da obstaja Facebook in Twitter, da lahko potarnajo, da izlijejo svoje tegobe na to ali ono omrežje… no, za to se čas vedno najde in nekaj ne bom razumel, kaj ste razmišljali, ko ste “delali” otroke… enega, pa drugega (nekateri še tri, štiri…), da bo vse le lepo, da bodo tako ali tako stari starši priskočili na pomoč, če “zagusti”?
Ja, na jetra mi greste, ker vam gredo lastni otroci na jetra in za zaključek še v razmislek; omenil sem javno tarnanje poznane Slovenke, kaj si ta “mama” misli, da so njeni otroci gluhi in neumni? Ni pomislila, da si bodo morda razlagali, da so ji v breme? Preden boste zopet tarnali čez vaše sončke se prej zamislite… morda bodo pa drugače ravnali, ko bomo mi njihovo breme, če bodo čutili, da nam niso bili breme… in v breme jim bomo, kar verjemite.
Da ne bo pomote, zavedam se, da so dejansko primeri, ki odstopajo od nekih “normalnih” pričakovanj oz. je šolanje na daljavo skoral ali povsem onemogočeno zaradi takšnih ali drugačnih razlogov in tem družinam se opravičujem, če sem jih prizadel z mojim zapisom, sicer pa upam, da bodo razumeli na koga “leti” moj gnev.
Faganel... 